Politični dobičkarji gospodarske krize

von Nina Brnada

Težke gospodarske razmere v vsej Evropi ustvarjajo ugodno ozračje za širitev vpliva skrajno desnih populističnih strank. Njihova moč v tranzicijskih državah temelji na hujskaštvu do elit prejšnjega sistema, drugod pa na zavračanju evropskih povezav in sovraštvu do migrantov.

Text: Nina Brnada

Do pred nekaj tednov se je zdelo, da je hrvaška desnica ukročena. Če je imela HDZ pod ustanoviteljem samostojne države Franjem Tuđmanom še trden nacionalistični profil, jo je njegov naslednik in nekdanji ministrski predsednik Ivo Sanader spremenil v konservativno stranko evropskega ustroja. Mediji so ga zato poimenovali v ubijalca zmajev. Mož, ki danes sedi v zaporu zaradi korupcije, je desničarjem v stranki vzel njihovo moč.

Od prvih volitev v evropski parlament preteklo nedeljo je znova povsem drugače. Na volitvah je presenetljivo zmagala konservativna zveza HDZ in desničarske stranke HSP AS (Hrvatska stranka prava dr. Ante Starčević), ki sta skupaj nastopili na volitvah. Predsednica HSP AS Ruža Tomašić, izseljenka, ki je v Kanadi delala kot policistka, je v predvolilni kampanji z angleškim naglasom odkrito hujskala proti Srbom in poudarjala, da so vsi tisti, ki niso Hrvati, v hrvaški državi le gostje. Politiki HDZ, ki so bili do zdaj proevropski in naklonjeni manjšinam, so tokrat ploskali Tomašićevi. Dolga leta je bila hrvaška desnica klinično mrtva, zdaj se je čez noč znova dvignila v nekdanji veličini.

Hujskanje proti levim elitam

Zasuk v desno na Hrvaškem odraža splošen trend v Evropi. V letih gospodarske krize doživljajo desničarske in Evropi sovražne sile na stari celini neke vrste ponovno rojstvo. Ponekod nastajajo na novo, v Grčiji, drugje obstajajo že dolgo, a doživljajo vzpon, kot je to primer v Avstriji. Ali pa jim je že uspelo povsem osvojiti družbeno ozračje in ga v celoti obvladujejo, kot se dogaja predvsem na Madžarskem. Tam, tako kot še v nekaterih drugih državah, ki so bile nekoč komunistične, desnica rada hujska proti levim elitam in jih predstavlja kot zaprisežene pristaše stare ureditve, obrat iz socializma v novi red pa po njihovem prepričanju v resnici ni bil izveden do konca.

Politično ozračje na Madžarskem obvladuje skrajno desni Jobbik (Gibanje za boljšo Madžarsko), ki je na parlamentarnih volitvah leta 2010 dobilo celo 12 odstotkov volilnih glasov. Prevladujoč zmagovalec takratnih volitev je bila sicer nacionalno konservativna stranka Fidesz pod taktirko Viktorja Orbána. Fidesz si zdaj v strahu prizadeva, da bi Jobbik obdržal na vajetih, in se ozira po desničarskih volilcih. Jobbik povsem odkrito hujska proti Judom in Romom. Toda to počne tudi Fidesz, le zavito v lepšo govorico in skrito med vrstice. Diskusije na Madžarskem so prežete z vedno novim podiranjem jezov in vedno bolj odkrito gonjo. Velika konservativna stranka Fidesz v odnosu do Jobbika ravna po enakem pravilu, kot ga je nekoč uporabljal bavarski ministrski predsednik in šef Krščansko-socialne unije Franz Josef Strauß, po katerem desno od njegove stranke ni več prostora za nobeno drugo politično stranko.

Madžarska razgrajuje pravno državo, Evropa molči

Vladna stranka na Madžarskem v senci težke gospodarske krize postopoma razgraja pravno državo in omejuje svobodo javnega mnenja, ne da bi jo ob tem doletele kakšne težje sankcije Evropske unije, ki ima trenutno druge skrbi. To obsežno transformacijo madžarske države spremlja še moteča nacionalistična dikcija, ki nagovarja skrajno desničarske volilce.

Kar je na Madžarskem Jobbik, je v Grčiji – v veliko manjši meri – neonacistična stranka Chrysi Avgi ali Zlata zora. Ta stranka je proizvod krize, ki je na volitvah maja lani dobila 7 odstotkov volilnih glasov in s tem 21 sedežev v parlamentu v Atenah. In medtem ko njen madžarski pendant preklinja komunistično preteklost, je vodilni motiv grških neonacistov zatiranje njihovih prednikov s strani Osmanov. V primerjavi z madžarskimi razmerami in Jobbikom je grška Zlata zora še marginalna. Toda tako na Madžarskem kot tudi v Grčiji se kaže, kako kriza v ospredje potiska radikalne desničarje, hkrati pa je mogoče videti, kako desničarji zgodovino – tako komunizma kot tudi vladavine Osmanskega cesarstva – zlorabljajo v svojo korist.

V zahodni Evropi nasprotno desnica ne stavi toliko na preteklost, osrednji moment je tam bolj sovraštvo do tujcev. V Avstriji je tako Jörg Haider postal velik prav s temo o tujcih. Njegova desno populistična stranka FPÖ (Svobodnjaška stranka Avstrije) je s to temo ob koncu prejšnjega tisočletja na volitvah dosegla celo drugo mesto. Dolgo so uspeh stranke pripisovali Haiderjevi osebnostni karizmi, slavili in bali so se ga predvsem kot izjemnega političnega talenta. Toda pokazalo se je, da svobodnjaki na zvezni ravni tudi po Haiderjevi smrti v prometni nesreči leta 2008 niso veliko izgubili, niti na politični moči niti pri volilnih glasovih. Desni populisti imajo, kot kaže, preprosto določen volilni potencial. Tako Haiderjevemu nasledniku na čelu stranke, Hansu Christianu Stracheju, napovedujejo velike možnosti, da bo pri jesenskih parlamentarnih volitvah stranko znova zavihtel na drugo mesto.

Alternativa za Nemčijo – in ekstremiste starega kova?

V Nemčiji bi bil tak uspeh nepredstavljiv. Tam desno radikalnih izpadov ne tolerirajo, kot se to na primer dogaja v Avstriji. Le kot primer: Pred nekaj dnevi je šef svobodnjakov v Salzburgu Karl Schnell znova uporabil nacistično terminologijo, ko je svaril pred poplavo tujcev v Avstriji. Takšno terminologijo so uporabljali nacisti kot opravičilo za masovne deportacije in usmrtitve v vzhodni Evropi. V Nemčiji se kaj podobnega sliši le iz vrst majhnih skrajno desničarskih strank, kot je na primer NPD (Nacionalna demokratična stranka Nemčije), a ne gre spregledati, da ima tudi ta poslance v dveh (vzhodno)nemških deželnih parlamentih.

Toda tudi v Nemčiji se kažejo določene spremembe, ki napovedujejo, da bi desno populistična ideologija postala bolj sprejemljiva na političnem parketu. Šele pred kratkim je bila ustanovljena nova politična stranka z imenom Alternativa za Nemčijo (AfD). Sama se sicer ne opredeljuje za skrajno desničarsko, je pa vsekakor populistična. Trenutno se še na široko izogiba temam o migrantih, toda hujska proti tako imenovani evropski politiki reševanja zadolženih držav in proti zakonski zvezi istospolnih parov. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah je takšni stranki, kakršna je omenjena alternativa v Nemčiji, pripravljeno prisluhniti kar 24 odstotkov volilcev.

Erschienen am 20. April 2013 in slowenischer Tageszeitung Dnevnik

Advertisements